press
Borut Peterlin (portret za Mladinino rubriko Striptiz)
Bilo je zabavno, fotka je nenadjebljiva - kar počne Borut, preprosto moraš imeti rad:)
Tu je zapis o foto seansi na njegovem blogu.
Igor Bašin v Muski (recenzija koncerta v Menzi pri koritu)
_BIGor, februar, 2008
Jože Štucin v Dnevniku (recenzija koncerta Pr' Gabrijelu)
Skozi ušesa
Zagotovljena prihodnost
četrtek, 17.01.2008, tiskana izdaja Dnevnika
Tekst: Jože Štucin
V indie rocku, po slovensko bi se temu reklo neodvisni rock, se kar gnete izvirnih in inovativnih bendov pa tudi skupin, ki raziskujejo in iščejo pot do drugačnega izraza. Besedna zveza je sicer že ustaljena, njen pomen pa se v petindvajsetih letih, odkar je bolj pogosto v rabi, ni prav nič poglobil in je še vedno oznaka za zvrst, ki želi biti drugačna, neodvisna, samosvoja. No, tu trčimo na problem: kateri rock pa ne želi biti tak? Ne glede na pripadnost slogu želi vsakdo odkriti v sebi "svoj pristop", svoj avtonomni izraz ...
Za skupino z narativnim imenom We Can't Sleep At Night, ki smo ji minuli petek prisluhnili v baru Pr' Gabrijelu v Cerknem, velja predvsem, da so glasbeniki dokaj mladi in naspidirani do bibličnih hitrosti mojstra Onana. Na odru zvočno sliko oblikujejo kitarist in vokalist Marko Lavrin, basist Gašper Vozelj, bobnar Jure Lavrin, za mešalno mizo pa efekte dodaja Primož Vozelj. Prihajajo iz Trbovelj, kraja z bogato tradicijo rudarjenja in rockovskega mesijanstva v vseh oblikah, čeprav delavskemu okolju najbolj pritiče punk. In bend, ki smo ga poslušali, je korenine pognal prav v punkovskem vrtu, vsaj v smislu osnovne opredelitve, zunanje podobe. Kljub vsemu njihov punk ni več nedolžen in samonikel, nasprotno, je zelo premišljen in natančno zgrajen. Ne glede na "contradictio in adiecto" v konceptu, saj punk ne more biti premišljen in natančen, so glasbeniki svojo izraznost zastavili brez predsodkov. Pozna se jim študiozen pristop, ki generira točnost izvedbe, vzpostavlja zavidanja vredno ritmično stabilnost, v slogu punka pa ohranjajo neposrednost, ki spominja celo na pionirske čase. Formula se skriva v spoznanju, da se vsak rock začenja v nekakšnih naivnih nebesih prakrika, prvinskega glasu brez posrednikov, odprtosti navzven, kjer ni prostora za salonski artizem. Fuj art!, rock je v temelju zver ulice in podnajemnik mrzlih garaž. Četudi temelji na treh, včasih celo samo na dveh tonih, zna biti zelo izpoveden. Toda preprostost forme kliče po ekspresivnih presežkih. Če kaj od naštetega umanjka, je rock zgolj breme za ušesno maslo. Pri dotičnem bendu o zvočnem onesnaženju ne moremo govoriti. Fantje so delo zastavili resno, izvedbe vseh skladb so udarne in neoporečne, edina težava se kaže v tem, da svoj modus skrajno zreducirane poetike zelo težko zapuščajo. Na trenutke se zazdi, da s samozadovoljnim preigravanjem lastne "izvirnosti" ne vidijo drugih možnosti, ki bi jim razširile ambitus. Naj se sliši to celo malo pedagoško, toda če ne bodo svojega "indie" počasi vpregli v napredek in naredili preboj v višjo sfero izraznosti, bodo prej ali slej postali le še "indigo", ki kopira samega sebe in je samemu sebi namen. Vseeno pa je treba še enkrat izpostaviti, da gre za mlade glasbenike, skupaj igrajo štiri leta, tako da jim je spremenljiva prihodnost že avtomatično zagotovljena.
Igor Bašin v reviji Muska
Fantje iz Zasavja
S finalnim nastopom
na lanskem Klubskem maratonu so We Can't Sleep At Night opozorili, da jih bo le
s težavo kaj ustavilo na poti glasbenega odraščanja in dozorevanja. Domišljen
nastop in suverena izvedba sta bila z roko v roki z nepretencioznim
mladostniškim elanom, ki je šprical z odra v polno Menzo pri koritu. Štirje
zasavski fantje so se poslovili od anonimnosti in si na široko odprli duri v
prihodnost.
Za We Can't Sleep At Night sem prvič slišal pred dobrim
letom in pol, ko se je Žiga Jenko, takrat še pevec Crazed Farmers, ves navdušen
vrnil z mariborskega koncerta z novico o mladem, obetavnem bendu iz Zasavja. Ko
je govoril o njihovi pozitivni nabritosti, je najpogosteje omenil skupino
Pixies. Prepričan sem, da ni vedel naslednjega: »Odločitev, da bomo ustanovili
skupino, je padla po koncertu Pixies v Ljubljani poleti 2004.« Basist skupine
Gašper Vozelj ni presenetil z natančnim podatkom le mene, ampak tudi bobnarja
skupine Jureta Lavrina. »Ko so začeli, so bili zelo mladi, bili so v tretjem
letniku gimnazije in zelo sem jih podcenjeval. Dvomil sem vanje,« se je za
isto, za katero je manjkal le kitarist Miha Prašnikar, spominjal začetkov Jure,
ki se je skupini mlajšega brata Marka priključil kasneje. »Marko je poslal
posnetke že na razpis za Klubski maraton
Po dveh letih ima zasavska skupina za sabo čez trideset koncertov, za zdaj samo po Sloveniji. Višek je dosegla z uvrstitvijo med izbrance zadnjega Klubskega maratona, s katerim »smo se zavedli, da funkcioniramo kot bend. Slabemu koncertu je sledil dober, potem spet nekoliko slabši ali nasprotno in tako se je ben razvijal,« je zbiral vtise Jure tri mesece po izteku maratona, na katerem so spoznali slovensko klubsko realnost.
»Vsak klub je zgodba zase. Ni podobnega. Vsak izstopa na svoj način. Vse skupaj pa je v slabem stanju. Pol klubov ne prijavlja koncertov, nima denarja, težijo jim inšpekcije. Morajo se znajti, da sploh zorganizirajo koncert, da pripravijo opremo, da najdejo ozvočevalca,« je hitro našteval Gašper. »Sploh me ni presenetilo, kar smo doživeli na Klubskem maratonu,« je skušal Jure analizirati nezavidljivo stanje na naši klubski sceni. »Če imata Pekarna v Mariboru in Metelkova v Ljubljani kot dva največja avtonomna kulturna centra pri nas težave z inšpekcijami, da jima občini ukinjata prostovoljce itd., potem lahko sklepaš, kakšne težave šele imajo v Pivki ali Ilirski Bistrici. Je nekaj zelo urejenih klubov, ki se prijavljajo na razpise, ampak sem imel občutek, da so zelo neupoštevajoči do bendov in da bi radi delali biznis. V Brežicah so med našim koncertom vsi sedeli in pili kave ...« »Imeli smo občutek, da jih motimo.« mu je navihano segel v besedo mlajši brat Marko, pevec in kitarist skupine. »So pa tudi drugačni, takšni, ki nimajo denarja, se pa potrudijo zate,« se je nadaljevala Juretova pripoved o slovenskem »klubovju«.«Naš prvi koncert je bil v Pivki. Še pol ure pred koncertom smo čakali, če bo kdo sploh prišel. Potem je Doles iz Ane Pupedan poklical po mobitelu in v tisti mali sobici se je zbralo od 20 do 30 ljudi, ki so zažurali na naš koncert. Bilo je res super. Drugačna zgodba pa se je zgodila v Ravnah na Koroškem, kjer bi tudi morali nastopiti, vendar je fant, ki je skrbel za program, sodeloval v resničnostnem šovu Bar in je pozabil povedati za Klubski maraton kolegom, ki so ga nadomeščali. Tako je koncert odpadel.«
»V Sloveniji smo obdelali večino klubov in želimo si iti čez mejo, da vidimo, kako je tam,« je spet kratek Gašper. Prva pot v tujino jih vodi v Kalabrijo, kjer se bodo udeležili desetdnevne kulturno-glasbene izmenjave. Skupaj s po eno skupino iz Italije, Španije, Grčije, Francije in Belgije bodo v okviru tabora tudi nastopili. Še pred tem pa so si s pomočjo »myspacea« celo urejali turnejo po Angliji, do katere (še) ni prišlo. »Myspace«? »Ta komunikacija preko »myspacea« je omejena predvsem na to, da se drug drugemu zahvaljujemo za »add«. Je iskreno pokomentiral Marko, njegov brat Jure pa je dodal: »Gre za dokaj lažne skupnosti. Lahko odkrivaš, kdo je s kom povezan, in je praktičen za navezovanje stikov. Zgleda, kot da se ful dogaja, v bistvu pa se nič ne dogaja. Golo klikanje in izguba časa.«
Na tem mestu se ne morem izogniti primerjavi We Can't Sleep At Night z angleškimi vrstniki Arctic Monkeys, pa ne zaradi »myspacea«. Tako kot so mladeniči s severa Anglije prijetno presenetili in obogatili britanski val neorocka, se We Can't Sleep At Night prebijajo v ospredje domače alter scene, kot eden opaznejših upov. Ko sem izrazil skepso nad angleškimi besedili in namignil, da bi s slovenskimi morda pritegnili več pozornosti, morda celo postali glas svoje generacije, se je pisec besedil Makro odzval: »Smešno mi je slišati svoja besedila v slovenščini. Večina jih je na otroški ravni, nekatera pa odstopajo, vendar se jih ne upam peti v slovenščini. Kogar bo zanimal pomen, se bo že dokopal do njega.« Gašper pa je imel še enega aduta: »Spisali smo en komad v sloveniščini, ki je bil na Radio Kum Trbovlje pravi hit. Bil je proti sežigalnicam.« »Da, odzvali smo se na problem, ki je imel omejen čas trajanja,« je prevzel besedo Jure. »Dvomimo v resnico. S teksti hočemo spodbuditi dvome v dogajanje v politiki, v odnosih. Vedno moraš dvomiti. Da pa bi bili glas generacije, se mi zdi utopično.«
_BIGor / #3+4/marec-april '07 muska
Brane Škerjanec - recenzija koncerta v Ortu, 2006
V Orto klubu so se malo po dvaindvajseti uri pričeli zbirati vztrajni navdušenci nad kitarskimi godbami, vendar jih je bilo glede na kvaliteto dogodka spet relativno premalo. Mlada zasedba We Can't Sleep At Night je po lanskoletnem nastopu na Koncertnem maratonu Radia Študent, v KUD-u France Prešeren in še peščici nastopov po slovenskih klubih ponovno dokazala, da imamo opraviti s talentiranimi glasbeniki, ki jim ne primanjkuje svežih idej in pozitivne mladostne zagnanosti. Oder »Orta« so zasedli ob napovedani uri, a žal je naša ljuba slovenska publika še vedno tako nevzgojena, da na koncerte z veseljem zamuja. Fantje so kljub temu dokaj suvereno pričeli s prečenjem aktualnih postpunkovskih variacij, ki so zgrajene na konsistentni ritmični osnovi in solidni kombinatoriki »telekasterskega« kitarskega zvoka dveh kitaristov. Medigra med slednjima nas s svojimi melodičnimi vložki na trenutke že popelje v sfero popzvoka, a kljub temu so v celoti uspeli ohraniti dovoljšnjo mero globine in dinamičnih prehodov, tako da je bil nastop v primerjavi z njihovimi demoposnetki veliko celovitejši in enotnejši. Bend je z nastopa v nastop prepričljivejši in lahko mu ponovno napovemo bleščečo prihodnost. Ne smemo pozabiti tudi na zelo zanimivo vokalno interpretacijo, ki nas navdušuje ob spominu na Johnatana Richmana in njegove Modern Lovers. We Can't Sleep At Night bi lahko še udarneje delovali z manj zadržanim odrskim nastopom, vendar so kljub temu zelo perspektivna osvežitev slovenske rockovske scene.
Objavljeno v etru Radia Študent.
