Fantje iz Zasavja

S finalnim nastopom na lanskem Klubskem maratonu so We Can't Sleep At Night opozorili, da jih bo le s težavo kaj ustavilo na poti glasbenega odraščanja in dozorevanja. Domišljen nastop in suverena izvedba sta bila z roko v roki z nepretencioznim mladostniškim elanom, ki je šprical z odra v polno Menzo pri koritu. Štirje zasavski fantje so se poslovili od anonimnosti in si na široko odprli duri v prihodnost.

Za We Can't Sleep At Night sem prvič slišal pred dobrim letom in pol, ko se je Žiga Jenko, takrat še pevec Crazed Farmers, ves navdušen vrnil z mariborskega koncerta z novico o mladem, obetavnem bendu iz Zasavja. Ko je govoril o njihovi pozitivni nabritosti, je najpogosteje omenil skupino Pixies. Prepričan sem, da ni vedel naslednjega: »Odločitev, da bomo ustanovili skupino, je padla po koncertu Pixies v Ljubljani poleti 2004.« Basist skupine Gašper Vozelj ni presenetil z natančnim podatkom le mene, ampak tudi bobnarja skupine Jureta Lavrina. »Ko so začeli, so bili zelo mladi, bili so v tretjem letniku gimnazije in zelo sem jih podcenjeval. Dvomil sem vanje,« se je za isto, za katero je manjkal le kitarist Miha Prašnikar, spominjal začetkov Jure, ki se je skupini mlajšega brata Marka priključil kasneje. »Marko je poslal posnetke že na razpis za Klubski maraton 05 in zdelo se mi je bedno, da je to storil, ker je šlo za slabe demoposnetke. Potem pa so bili celo izbrani na Koncertni maraton,« ki se je zgodil v KUD-u France Prešeren le pol leta po prvem koncertu skupine v Kisovcu. Takrat je za bobni sedel še Želvak. »Ja, bili smo taka srednješolska skupina,« je bil spet odrezav Gašper. »Počasi sem spoznal, da se stvari razvijajo,« je priznal današnji bobnar skupine.

Po dveh letih ima zasavska skupina za sabo čez trideset koncertov, za zdaj samo po Sloveniji. Višek je dosegla z uvrstitvijo med izbrance zadnjega Klubskega maratona, s katerim »smo se zavedli, da funkcioniramo kot bend. Slabemu koncertu je sledil dober, potem spet nekoliko slabši ali nasprotno in tako se je ben razvijal,« je zbiral vtise Jure tri mesece po izteku maratona, na katerem so spoznali slovensko klubsko realnost.

»Vsak klub je zgodba zase. Ni podobnega. Vsak izstopa na svoj način. Vse skupaj pa je v slabem stanju. Pol klubov ne prijavlja koncertov, nima denarja, težijo jim inšpekcije. Morajo se znajti, da sploh zorganizirajo koncert, da pripravijo opremo, da najdejo ozvočevalca,« je hitro našteval Gašper. »Sploh me ni presenetilo, kar smo doživeli na Klubskem maratonu,« je skušal Jure analizirati nezavidljivo stanje na naši klubski sceni. »Če imata Pekarna v Mariboru in Metelkova v Ljubljani kot dva največja avtonomna kulturna centra pri nas težave z inšpekcijami, da jima občini ukinjata prostovoljce itd., potem lahko sklepaš, kakšne težave šele imajo v Pivki ali Ilirski Bistrici. Je nekaj zelo urejenih klubov, ki se prijavljajo na razpise, ampak sem imel občutek, da so zelo neupoštevajoči do bendov in da bi radi delali biznis. V Brežicah so med našim koncertom vsi sedeli in pili kave ...« »Imeli smo občutek, da jih motimo.« mu je navihano segel v besedo mlajši brat Marko, pevec in kitarist skupine. »So pa tudi drugačni, takšni, ki nimajo denarja, se pa potrudijo zate,« se je nadaljevala Juretova pripoved o slovenskem »klubovju«.«Naš prvi koncert je bil v Pivki. Še pol ure pred koncertom smo čakali, če bo kdo sploh prišel. Potem je Doles iz Ane Pupedan poklical po mobitelu in v tisti mali sobici se je zbralo od 20 do 30 ljudi, ki so zažurali na naš koncert. Bilo je res super. Drugačna zgodba pa se je zgodila v Ravnah na Koroškem, kjer bi tudi morali nastopiti, vendar je fant, ki je skrbel za program, sodeloval v resničnostnem šovu Bar in je pozabil povedati za Klubski maraton kolegom, ki so ga nadomeščali. Tako je koncert odpadel.«

»V Sloveniji smo obdelali večino klubov in želimo si iti čez mejo, da vidimo, kako je tam,« je spet kratek Gašper. Prva pot v tujino jih vodi v Kalabrijo, kjer se bodo udeležili desetdnevne kulturno-glasbene izmenjave. Skupaj s po eno skupino iz Italije, Španije, Grčije, Francije in Belgije bodo v okviru tabora tudi nastopili. Še pred tem pa so si s pomočjo »myspacea« celo urejali turnejo po Angliji, do katere (še) ni prišlo. »Myspace«? »Ta komunikacija preko »myspacea« je omejena predvsem na to, da se drug drugemu zahvaljujemo za »add«. Je iskreno pokomentiral Marko, njegov brat Jure pa je dodal: »Gre za dokaj lažne skupnosti. Lahko odkrivaš, kdo je s kom povezan, in je praktičen za navezovanje stikov. Zgleda, kot da se ful dogaja, v bistvu pa se nič ne dogaja. Golo klikanje in izguba časa.«

Na tem mestu se ne morem izogniti primerjavi We Can't Sleep At Night z angleškimi vrstniki Arctic Monkeys, pa ne zaradi »myspacea«. Tako kot so mladeniči s severa Anglije prijetno presenetili in obogatili britanski val neorocka, se We Can't Sleep At Night prebijajo v ospredje domače alter scene, kot eden opaznejših upov. Ko sem izrazil skepso nad angleškimi besedili in namignil, da bi s slovenskimi morda pritegnili več pozornosti, morda celo postali glas svoje generacije, se je pisec besedil Makro odzval: »Smešno mi je slišati svoja besedila v slovenščini. Večina jih je na otroški ravni, nekatera pa odstopajo, vendar se jih ne upam peti v slovenščini. Kogar bo zanimal pomen, se bo že dokopal do njega.« Gašper pa je imel še enega aduta: »Spisali smo en komad v sloveniščini, ki je bil na Radio Kum Trbovlje pravi hit. Bil je proti sežigalnicam.« »Da, odzvali smo se na problem, ki je imel omejen čas trajanja,« je prevzel besedo Jure. »Dvomimo v resnico. S teksti hočemo spodbuditi dvome v dogajanje v politiki, v odnosih. Vedno moraš dvomiti. Da pa bi bili glas generacije, se mi zdi utopično.«

_BIGor / #3+4/marec-april '07 muska