Skozi ušesa

Zagotovljena prihodnost

četrtek, 17.01.2008, tiskana izdaja Dnevnika
Tekst: Jože Štucin

V indie rocku, po slovensko bi se temu reklo neodvisni rock, se kar gnete izvirnih in inovativnih bendov pa tudi skupin, ki raziskujejo in iščejo pot do drugačnega izraza. Besedna zveza je sicer že ustaljena, njen pomen pa se v petindvajsetih letih, odkar je bolj pogosto v rabi, ni prav nič poglobil in je še vedno oznaka za zvrst, ki želi biti drugačna, neodvisna, samosvoja. No, tu trčimo na problem: kateri rock pa ne želi biti tak? Ne glede na pripadnost slogu želi vsakdo odkriti v sebi "svoj pristop", svoj avtonomni izraz ...

Za skupino z narativnim imenom We Can't Sleep At Night, ki smo ji minuli petek prisluhnili v baru Pr' Gabrijelu v Cerknem, velja predvsem, da so glasbeniki dokaj mladi in naspidirani do bibličnih hitrosti mojstra Onana. Na odru zvočno sliko oblikujejo kitarist in vokalist Marko Lavrin, basist Gašper Vozelj, bobnar Jure Lavrin, za mešalno mizo pa efekte dodaja Primož Vozelj. Prihajajo iz Trbovelj, kraja z bogato tradicijo rudarjenja in rockovskega mesijanstva v vseh oblikah, čeprav delavskemu okolju najbolj pritiče punk. In bend, ki smo ga poslušali, je korenine pognal prav v punkovskem vrtu, vsaj v smislu osnovne opredelitve, zunanje podobe. Kljub vsemu njihov punk ni več nedolžen in samonikel, nasprotno, je zelo premišljen in natančno zgrajen. Ne glede na "contradictio in adiecto" v konceptu, saj punk ne more biti premišljen in natančen, so glasbeniki svojo izraznost zastavili brez predsodkov. Pozna se jim študiozen pristop, ki generira točnost izvedbe, vzpostavlja zavidanja vredno ritmično stabilnost, v slogu punka pa ohranjajo neposrednost, ki spominja celo na pionirske čase. Formula se skriva v spoznanju, da se vsak rock začenja v nekakšnih naivnih nebesih prakrika, prvinskega glasu brez posrednikov, odprtosti navzven, kjer ni prostora za salonski artizem. Fuj art!, rock je v temelju zver ulice in podnajemnik mrzlih garaž. Četudi temelji na treh, včasih celo samo na dveh tonih, zna biti zelo izpoveden. Toda preprostost forme kliče po ekspresivnih presežkih. Če kaj od naštetega umanjka, je rock zgolj breme za ušesno maslo. Pri dotičnem bendu o zvočnem onesnaženju ne moremo govoriti. Fantje so delo zastavili resno, izvedbe vseh skladb so udarne in neoporečne, edina težava se kaže v tem, da svoj modus skrajno zreducirane poetike zelo težko zapuščajo. Na trenutke se zazdi, da s samozadovoljnim preigravanjem lastne "izvirnosti" ne vidijo drugih možnosti, ki bi jim razširile ambitus. Naj se sliši to celo malo pedagoško, toda če ne bodo svojega "indie" počasi vpregli v napredek in naredili preboj v višjo sfero izraznosti, bodo prej ali slej postali le še "indigo", ki kopira samega sebe in je samemu sebi namen. Vseeno pa je treba še enkrat izpostaviti, da gre za mlade glasbenike, skupaj igrajo štiri leta, tako da jim je spremenljiva prihodnost že avtomatično zagotovljena.